Vračanje k prizorom, kjer smo doživeli ljubezen in veselje, je ena najboljših vaj za izboljšanje našega duševnega zdravja in za osebno duhovno rast, hkrati pa nam lahko to služi tudi za uvajanje v kontemplacijo. Kadar koli se v domišljiji vrnemo nanje, nas znova obogatijo in notranje nahranijo. Če temelji na dogodkih, ki so se resnično zgodili, ima enak učinek – vesel ali boleč – kot ga ima sama resničnost. Kakšen duhovni pomen ima torej takšna vaja? Prvič: podira odpor, ki ga doživlja večina ljudi, da bi verjeli v ljubezen in veselje. Poveča sposobnost sprejemanja ljubezni in veselja v naše življenje. Okrepi se tudi zmožnost za doživljanje Boga in odpiranje naših src njegovi ljubezni in sreči. Drugič: pomaga nam premagati prirojeni občutek ničvrednosti, manjvrednosti in krivde, kar je ena glavnih ovir za delovanje Božje milosti, in nas želi izkustveno prepričati, kako močno smo ljubljeni ter da smo brezpogojno vredni ljubezni.

Zelo koristno je, če vsaj nekaj časa vsak večer podoživljajmo lepe in vesele trenutke dneva. Potem si izberemo samo enega in ostanemo v njem z Božjim pogledom. Ko se naučimo gledati lepe dogodke skupaj z Gospodom, nam je lahko v veliko pomoč, če kontempliramo skupaj z njim tudi težke dogodke. Na ta način lahko Gospod ozdravi marsikatere naše rane, ki so jih ti dogodki povzročili.

Namen: Vaja nas želi razpoložiti, da sprejmemo resnico, da smo resnično vredni ljubezni in zastonjsko ljubljeni.

Čas: 20-30 minut.

Prostor: Mirna soba ali kapela ali nekaj podobnega.

Potek vaje:

– Izberem držo, ki me najbolj umirja. Zaprem oči in nekaj časa posvetim umirjanju. Osredotočim se na dihanje. Zavem se vdihov in izdihov skozi nosnico ali skozi usta. Naredim znamenje križa. Prosim Svetega Duha, da mi pomaga vstopiti v prizore mojega življenja in odkriti v njih navzočnost Boga.

– V domišljiji odprem svoj album slik in ga začnem listati. Poskušam si priklicati v spomin različne prizore iz svojega življenja. Vzamem si nekaj časa in pustim, da preprosto prihajajo na dan v moji zavesti.

– Izmed vseh prizorov izberem enega, kjer sem doživel veliko veselje, in se počasi vrnem k njemu. Včasih je težko izbrati le en prizor, toda pomembno je, da se odločim za enega. Le tako si bom mogel živo predstaviti kraj, kdo in kaj je povzročilo to veselje: dobra novica, izpolnjena želja, srečanje s človekom, prizor iz narave ipd. Zelo pomembno je, da si živo predstavim prizor, ki sem si ga izbral. Le tako bom mogel podoživeti vsa čustva, ki so bila takrat navzoča. V teh čustvih se skušam zadržati, kolikor le morem dolgo.

– Obogaten s podoživetjem čustev počasi zapustim izbrani prizor.

– Zdaj izberem kakšen prizor, ko sem občutil, da sem bil resnično ljubljen, ko sem doživel Božjo dobroto, ko sem se čutil zelo blizu Bogu in se v domišljiji vrnem k njemu. Predstavim si ga čimbolj živo: kraj, ljudi, kretnje, dejanja … Vse si poskušam dobro ogledati. Se mu prepustim, mu prisluhnem … V tem prizoru vztrajam, dokler doživljam veselje, ljubljenost.

– Polagoma zaključim kontemplacijo in se Bogu zahvalim za veselje, ljubezen in za vse drugo, kar sem prejel. Počasi odprem oči, premaknem svoje ude. Dopustim, da kontemplacija odmeva v meni.

Refleksija. Gre za to, da vidim, kaj se je dogajalo v meni. Tako se učim ubesediti različne misli in čutenja v svoji notranjosti. Na ta način odkrivam, kako je Bog navzoč v mojem življenju in kako me vodi.

p. Ivan Platovnjak in p. Jože Roblek

Objavljeno v: Platovnjak, Ivan, in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje, str. 94−95.