Križ je v središču krščanstva. To ponazarjajo tudi številni križi, ki jih najdemo v našem okolju. Vprašanje pa je, kolikokrat se zavestno ustavimo pred Jezusom na križu in mu dopustimo, da nam spregovori. Če ga želimo slišati, potem se ustavimo pred njim. Bodimo z njim vsaj 20 minut v molku in tišini. Ta kontemplativna molitev nam želi pomagati, da bi ga zmogli slišati, videti, začutiti, da bi se v nas lahko »zgodil« križ, križani Jezus, križana, darujoča se, odpuščajoča ljubezen …

Preden bomo vstopili v to molitev, si izberimo prostor, kjer bomo lahko sedeli ali stali pred Jezusom na križu.

Kdor želi, se lahko prepusti vodenju te molitve preko Youtube posnetka, ki ga najde na tej povezavi. Lahko pa jo izvaja tudi sam.

Potek kontemplacije

− Stojim ali pa sedem pred križ z Jezusom. Zaprem ali priprem oči. Zberem se v sebi in zavem, kako sem in kje sem. Zavem se posameznih delov svojega telesa in nato celotnega telesa. Prepustim se dihanju in zvokom, ki me obdajajo. Vse preprosto sprejmem in se tako postopoma umirjam. Naredim znamenje križa in tako izpovem vero v navzočnost troedinega Boga v meni in v vsem, saj je vse nastalo zaradi njegove stvariteljske ljubezni.  Vstopam v zavedanje  navzočnosti njega, v katerem živim in sem. Prosim Svetega Duha za dar ganjenosti nad Jezusom in njegovo ljubeznijo, zaradi katere je pribit na križu zame in za ves svet. Prosim ga, naj odpre vse moje čute, da bom lahko z njim z vsem svojim bitjem, dušo in duhom.

− Odprem oči. Počasi in podrobno najprej samo zrem celotnoJezusovo telo. Odpovem se vsakemu razmišljanju. Nato v notranjem molku gledam z zunanjimi in notranjimi očmi podrobnosti njegovega telesa: glavo … razprostrte roke … rane … sledi bičanja …

− Lahko se dotaknem Jezusovega telesa in hkrati poskušam notranje otipati, začutiti, zaznati njegovo ljubezen in srčno željo …

− Poslušam njegove besede s križa in jih v ritmu dihanja, na litanijski način ponavljam: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34) … »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« (Mt 27,46) … »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!« (Lk 23,46) … »Žejen sem.« (Jn 19,28) … »Izpolnjeno je.« (Jn 19,30)

− Umolknem. Poskušam biti še naprej v molku z njim. Lahko tudi zaprem oči in sem v moči Svetega Duha z njim pod križem, kot so bili takrat Marija, Jezusova mati, Marija Magdalena, apostol Janez … Nič ne razmišljam, sem samo z njim in dopustim, da se v meni zgodi to, kar Jezus srčno želi, da se zgodi …

− Po dvajsetih ali več minutah se mu s svojimi besedami zahvalim za vse, kar mi je bilo darovano. Lahko ga poljubim in še nekaj časa notranje okušam to srečanje z njim, s  križano, darujočo se, odpuščajočo ljubeznijo. Nato lahko končam z vzklikom: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil« in zmolim Slava Očetu.

− Refleksija. Čez nekaj časa si vzamem še čas za refleksijo kontemplacije. Poskušam videti in ubesediti, kaj se je dogajalo v meni. Tako se učim zaznavati misli in čutenja v svoji notranjosti ter razločevati navzočnost in delovanje troedinega Boga v svojem življenju. Na koncu si tudi na kratko zapišem v duhovni dnevnik to, kar se je zgodilo.

p. Ivan Platovnjak DJ

Ljubljana, 23. 3. 2021

Referenca

Platovnjak, Ivan, in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje.