Redkokdaj naredimo znamenje križa v zbranosti. Velikokrat se prekrižamo preko dneva, pogosto izgovarjamo besede »V imenu Očeta …« površno in raztreseno. Ta molitvena vaja nam lahko pomaga znova odkrivali smisel znamenja križa, ki ga smo ga že velikokrat naredili, ter ga vtisniti v svoje telo in v njegovo globino. V njej se lahko zavestno odločimo izpovedati vero v živo in dejavno navzočnost troedinega Boga v nas in v vsem, kar obstaja. Prav tako pa zaznamujemo svoje telo z znamenjem odrešenja, ljubezni, da bi lahko še bolj živeli s Troedinim Bogom svoje vsakdanje življenje, vse svoje odnose.

Kdor želi, se lahko prepusti vodenju te molitve preko Youtube posnetka, ki ga najde na tej povezavi. Lahko pa jo izvaja tudi sam.

Molimo lahko v prostoru ali pa zunaj. Lahko sedimo na stolu, na pručki za meditacijo ali kako drugače, kakor pač komu najbolj ustreza in mu pomaga, da se lahko zbere in umiri.

Potek molitve

– Sedim vzravnano. Poskušam zaznati okolje, svoje telo, občutke. Mirno diham. Roke imam na kolenih. Lahko zaprem ali priprem oči, kakor mi je lažje in mi je v pomoč, da sem bolj zbran v Bogu. Prosim Svetega Duha, naj vodi to mojo molitveno vajo in me uči globlje dojeti znamenje križa, ki ga bom naredil.

– Velikokrat sem se že prekrižal, pogosto sem besede »V imenu Očeta …« izgovarjal površno in raztreseno. Tokrat pa želim zavestno izpovedati vero v navzočnost troedinega Boga v meni in v vsem, kar me obdaja. Prav tako želim svoje telo zavestno zaznamovati s troedinim Bogom in z znamenjem odrešenja in ljubezni. Znamenje križa želim vtisniti, zarisati vase, v svojo notranjost. Kako lahko to storim?

– Na svojem telesu iščem primerno mesto za Boga Očeta. Njemu pripada najvišje in najplemenitejše mesto. Kje je to? Zavem se čela in se tu ustavim. Tu je mesto za Očetov večni poljub. Zdaj počasi dvignem roko in v duhu izgovarjam: »V imenu Očeta.« S prsti se dotaknem čela.

– Ostanem nekaj časa v tišini in izročim Očetu ves svoj um in vse svoje bitje, da bi bil ves vedno v službi njemu, v njegovo čast in slavo. Pomudim se v tej drži, da se globlje zavem, da je Oče v meni in da me presega, da sem ves v njegovem objemu skupaj z vsemi brati in sestrami.

– Roko spustim na kolena.

– Znova se zavem čela in kako od Očeta vodi navpična – vertikalna linija navzdol – do mojega duhovnega središča – na koncu prsnice, kamor pokažem, kadar rečem »jaz«. Tam je moje duhovno srce. Želim zaznati to linijo.

– Spet dvignem roko, dotaknem se svojega čela in jo zelo počasi, izgovarjajoč v duhu »in Sina«, pomikam od zgoraj navzdol, prek čutov vida, vonja, okusa. Končno se dotaknem svojega središča. V tej drži se pomudim. Ta linija ponazarja sestop Sina od Očeta med nas ljudi, učlovečenje. Oče je poslal Sina, da je prebival sredi med nami, vzel nase vse naše stiske, trpel in umrl za nas, da bi nas osvobodil sužnosti greha in smrti ter tretji dan vstal od mrtvih. Moje duhovno središče je najlepše mesto za Sina.

– Preko dotika poskušam zaznati svoje duhovno središče in v duhu, v svoji notranjosti v ritmu dihanja ponavljam: »Pripada Sinu«.

– Zavedam se, kako je v mojem središču navzoč Jezus Kristus … Tu se zadržim nekaj časa in se prepustim doživljanju njegove navzočnosti.

– Roko počasi spustim na kolena.

– Zdaj iščem na svojem telesu prostor za Svetega Duha. On uresničuje Kristusovo navzočnost povsod in združuje ljudi v svoji ljubezni. Po Duhu deluje v in po vsakem človeku, kolikor mu dopusti. Vodoravna linija, ki poteka od levega do desnega ramena, ponazarja razsežnost Duha v meni in svetu. Zavem se te linije.

– Počasi dvignem roko na levo ramo, potem pa jo, izgovarjajoč v duhu »in Svetega Duha«, vodim prek širine prsi na desno ramo. V tem narejenem gibu se zadržim, dokler zmorem. Nato počasi spustim roko.

– Širina mojih ramen pomeni prostranost sveta, kjer deluje Sveti Duh. On je tisti, ki vse povezuje in zedinja, tudi mene samega s samim seboj, z drugimi ter Očetom in Sinom, po katerem je vse ustvarjeno. Zdaj sem se zaznamoval s širino nesebične in zastonjske ljubezni, z njenim usmiljenjem, odpuščanjem, sprejemanjem, podarjanjem. Tej ljubezni sem se ves izročil. To je sedaj moja naloga, moje poslanstvo v tem svetu, vsebina mojega življenja in delovanja.

– Zajet sem v navzočnost troedinega Boga, v triosebno ljubezen:

– v ljubezen Boga Očeta, ki me kliče po imenu v bivanje in z večnim poljubom potrjujem, da sem njegov ljubljeni sin/hči,

– v ljubezen Sina, ki se je spustil v mene – vertikalna linija −, je v meni in želi biti vedno bolj moje duhovno središče

– in v ljubezen Svetega Duha, ki vame izliva vso Božjo Ljubezen, ki me na široko odpira – vodoravna linija – svetu in vsem ljudem, da bi vsi postali bratje. Nekaj časa ostanem v mislih in spoznanjih, ki so mi dana.

– Ko počasi zaključujem to molitev, znova naredim znamenje križa. V sebi obnovim to, kar se je zgodilo v njej.

– Počasi odprem oči in dopustim, da se blagoslov navzočnosti troedinega Boga in križa razlije na vsakega človeka, še posebej na najbližje in potrebne, in na ves svet.

Refleksija. Vzamem si še čas za refleksijo molitvene vaje. Poskušam videti in ubesediti, kaj se je dogajalo v meni. Tako se učim zaznavati misli in čutenja v svoji notranjosti ter razločevati navzočnost in delovanje troedinega Boga v svojem življenju. Na koncu si lahko tudi kaj zapišem v svoj duhovni dnevnik.

p. Ivan Platovnjak in p. Jože Roblek

Pokrižati se: Oddaja na Radiu Ognjišče (Ivan Platovnjak DJ). Oddaja je na tej povezavi.