Če želimo v molitvi napredovati in spoznati, kako nas Bog po  Svetem Duhu uči in vodi, je nujno potrebno narediti refleksijo vaje. Tako lahko postopoma poglabljamo stik s seboj, zavedanje samega sebe in duhovnih vzgibov tolažbe in potrtosti ter postajati bolj občutljivi (senzibilni) za notranje življenje in celostno duhovno življenje.

Na koncu vaje je najbolje, da v duhu še enkrat pregledamo vso vajo od priprave do konca. Ne gre za sodbo, ali je bila molitev uspešna ali ne. Gre za to, da se ozremo nazaj in vidimo, kaj se je dogajalo v nas, kako je deloval Božji Duh, koliko smo mu dopustili, da je deloval on, koliko pa so nas skušnjave vodile proč od odnosa z Bogom in v njem s seboj, drugimi in stvarstvom. Kako smo ob tem ravnali, kakšne težave smo imeli, kakšne duhovne tolažbe ali potrtosti smo doživel itd.?

Pozorni smo predvsem na svoja občutja/čutenja/čustva in misli/podobe. Kaj nas je vodilo k Očetu/Jezusu, kaj nas je od njiju oddaljevalo? Kaj nas je zbiralo, kaj raztresalo?

Najprej lahko navpično po vrsti zapišemo vse. Nato pa gremo še enkrat skozi to, kar smo zapisali, in skušam videti, kaj so te posamezne misli/podobe/čutenja/občutki/čustva v meni prebudile oziroma kam so me vodile: v globlji odnos z Bogom in v njem s seboj, drugimi in stvarstvom ali pa so me oddaljevale od njega, me zapirale v samega sebe, v svoj stran, občutke krivde, tesnobo ipd.

Seveda lahko refleksijo naredimo na različne načine. Ko ozaveščano, kar se je dogajalo med vajo, smo lahko najprej pozorni na stvari, ki so bile odvisne od nas samih (izbira prostora, časa, drže; vstop, umiritev, zvestoba navodilom, izbranemu času trajanja vaje, sklep vaje itd.). Nato pa smo pozorni na to, kaj se je v nas dogajalo. Kaj se nas je dotaknilo oz. nas pritegnilo? Kaj smo okušali in notranje začutili? Kakšni občutki in čustva so nas spremljali? Kako smo ravnali, ko nismo ničesar doživljali? Kakšne želje in misli so se rojevale? Kakšne skušnjave smo imeli med molitvijo?

Najbolj preprosta refleksija je lahko ob treh vprašanjih: S čim smo vstopili v vajo? Kaj se je med vajo dogajalo, zgodilo? Kaj sedaj ostaja in želimo nesti v dan?

Vse to si tudi na kratko zapišemo v svoj duhovni dnevnik. Zelo koristno je, če se o tem potem pogovorimo s svojim duhovnim spremljevalcem, ki nam bo pomagal te različne misli in čustva duhovno razločevati ter odkriti rdečo nit delovanja Boga v našem življenju in kako nas vodi Sveti Duh v času molitve in sredi našega vsakdanjega življenja.

p. Ivan Platovnjak DJ, UL TEOF, Ignacijev dom

Ljubljana, 2. april 2020