Pogosto se je zelo naporno spominjati tega, kar nam je bilo dano po osebi, ki smo jo izgubili, saj ob tem čutimo še večjo praznino, ki je nastala z njenim odhodom iz našega vsakdanjega življenja, in seveda doživljamo veliko bolečino. Ljudje običajno bežimo pred bolečino in si tudi praznine ne želimo. Čisto človeško je, da bi najraje izbrali pozabo. Toda spominjanje in pripovedovanje drugim o tem, kaj vse lepega in dobrega nam je bilo dano po umrlem, je lahko zelo dragoceno. V človeku se lahko okrepi zavest, kako velik dar je bilo življenje z umrlo osebo in kako bi bilo življenje brez nje prikrajšano za mnogo stvari in bi bilo gotovo bolj siromašno. Človek sam ne bi bil to, kar je sedaj, če bi nje/njega v njegovem življenju ne bilo.

Brez umrle osebe marsičesa ne bi mogli ustvariti. Življenje bi bilo veliko bolj prazno. Tudi ne bi mogli izkusiti, kako je biti ljubljen/ljubljena, spoštovan/spoštovana, cenjen/cenjena. Ne bi mogli izkustveno spoznati, kako nas je Bog preko nje/njega ljubil in spoštoval, kako se nam je po njej/njem daroval. Zaradi vsega tega in še marsičesa drugega je težko najti prave besede, vsakemu je to dano na svojstven način.

Spominjati se in govoriti o umrli ljubljeni osebi

A zdaj naše ljubljene osebe ni več in vsi ti spomini je ne morejo oživiti. Prav tako Jezus Kristus po svoji smrti ni bil več navzoč med svojimi učenci na enak način kakor pred smrtjo. Tudi po njegovem vstajenju od mrtvih ne. Že pred smrtjo jim je obljubil Svetega Duha, ki je tudi Očetov dar, da jih bo spominjal nanj ter na vse, kar je govoril in delal. Po njem bo on še naprej med njimi in bo po njih nadaljeval svoje odrešenjsko in zveličavno delo, gradil Božje kraljestvo. Sedaj je resnično navzoč med nami, čeprav ga ne moremo videti, otipati, slišati, vonjati in okušati na enak način, kot so ga lahko prej vsi, ki so bili z njim v času njegovega zemeljskega življenja. Po prihodu Svetega Duha so v veri in s svojimi duhovnimi čuti tako močno zaznavali Jezusovo navzočnost med njimi, da so bili pripravljeni zanj tudi umreti.

Jezus je povedal, da je njegov Oče, ki je tudi naš Oče, Bog živih. V njem živijo vsi, tako mi, ki vanj verujemo, kakor tisti, ki so v veri vanj umrli. Ko smo z Bogom, smo z vsemi svojimi, ki so že umrli. In kakor je Bog tisti, ki je vedno z nami in nas spremlja na vseh poteh našega življenja, so z nami vsi umrli ljudje, saj v njem živijo večno življenje. Še več. Bog ni z nami sam. On je v nas globlje, kot smo mi sami sebi. On prebiva v nas po Duhu, ki je izlit v naša srca (Rim 5,5). In kolikor bolj ga zavestno sprejmemo v svoje življenje, v svojo notranjost, svoje srce, toliko bolj živo in dejavno je navzoč v našem življenju. In kakor je on navzoč v nas, so z njim navzoče v nas, v naši največji globini, tudi naše ljubljene osebe, ki v njem živijo in so eno z njim. To je čudovita in radostna vest, ki nam jo prinaša Jezus in nam jo želi po svojem Duhu razodeti v vsej njeni resničnosti: njegovo veselje je lahko v nas in mi lahko živimo njegovo veselje – vedno smo lahko skupaj z njim in po njem z ljudmi, ki so umrli. Kakor nas ne more nič ločiti od njega razen našega nezaupanja vanj, nas tudi nič ne more ločiti od naših ljudi, ki so umrli. Oni so in želijo biti z nami v naše dobro, kot želi biti Bog z nami, da bi imeli v njem polnost življenja tudi takrat, ko doživimo res tragične stvari, kot je izguba ljubljene osebe.

Če gledamo na naše življenje v luči vere v Jezusa Kristusa in po njem v Očeta, potem lahko počasi v moči Svetega Duha odkrivamo resničnost tega, kar sem govoril tudi o našem odnosu z umrlimi. Ko se spominjamo naših ljubljenih oseb ter to tudi ubesedimo, ko si zapisujemo svoje spomine ali ko o tem pripovedujemo drugim, takrat so te osebe živo navzoče v nas in med nami. S tem namreč uresničujemo naročilo Boga samega, da se naj nenehno spominjamo njegovih del, ki jih je storil za nas, torej tudi del naših pokojnih. Vse Sveto pismo je takšno spominjanje Božjih del, njegove ljubezni do nas. Vsaka evharistija, vsaka sveta maša je spominjanje njegove dobrote, ki smo je bili deležni po naših ljubljenih osebah, ki smo jih izgubili s smrtjo. Spominjanje je namreč tisto, ki nam pomaga, da se zavedamo svoje resničnosti, svojih korenin, iz katerih izhajamo in po katerih smo to, kar smo. In naši pokojni so tisti, po katerih nas je Bog sam oblikoval in nam tudi omogočil, da smo lahko v svojem življenju okusili, da smo ljubljeni in da smo zmožni ljubiti, živeti za druge.

In še več. Ko svoje spomine pripovedujemo drugim, jih lahko tisti, ki nas poslušajo, še globlje spoznavajo, jih začnejo oni ceniti in se zavedati, kako velik Božji dar so za nas in za vse, ki so bili ob njih, kljub svoji telesni odsotnosti. Njihovo življenje se s smrtjo ni povsem končalo, temveč se nadaljuje na drugačen način. Sedaj ne živijo samo v Bogu, v objemu njegove večne ljubezni, temveč so živi tudi v naših spominih in s svojim posredovanjem za nas. Kajti kakor svetniki posredujejo za nas in nam pomagajo s svojo priprošnjo, nam gotovo želijo in nam na nek način pomagajo naše ljubljene osebe. Seveda lahko to vidi samo tisti, ki zmore to videti, tisti, ki mu je to dano.

Velja to, kar pravi Jezus: Gledajo, pa ne vidijo. Kakor je težko videti, kako je Bog navzoč v našem življenju, kako se nam podarja, je še težje videti, kako so v našem vsakdanjem življenju še naprej navzoči naši umrli. Toda z Božjo pomočjo, po daru Svetega Duha, je to možno. Zato je potrebno vedno znova prositi za milost Svetega Duha, da bi zmogli videti to navzočnost in jo s hvaležnostjo sprejeti. To zmoremo opaziti še posebej takrat, ko nam ni nič lepega in dobrega samo po sebi umevno, ko se zavedamo, da je vse to Božji dar, dar pozorne in nežne ljubezni Boga. V tej luči vere notranje vemo, da je vse dobro in lepo tudi sad pozornosti in ljubezni oseb, ki so nas ljubile in nas še ljubijo v Bogu in po njem iz večnosti.

Poznam veliko žalujočih ovdovelih in tudi mam in očetov, ki vidijo to navzočnost in jim je to v tolažbo v vsakdanjem življenju. Hkrati pa jim to daje moč, da zmorejo po smrti ljubljene osebe živeti naprej svoje življenje in svoje vsakdanje odgovornosti in naloge, ki jih imajo.

Vse to težko vidi vsak sam zase. V veliko pomoč je lahko skupina za žalujoče, kjer si vsi po svojih močeh prizadevajo deliti svoje spomine na ljubljene osebe. Ob tem pa še bolj odkrivajo, kako dragoceni so bili za njihova življenja umrli in kako so sedaj na poseben način navzoči v njihovem vsakdanjem življenju. Odkrivajo, kako želijo umrli biti še naprej dar za njihovo življenje in delovanje v njem. In prav to je vsakemu v vzpodbudo, da najde način, kako lahko nadaljuje svoje življenje in najde v tej praznini globlji smisel, da še živi in dela. Tako vsak na svoj način odkrije, da je življenje kljub vsej tragiki in bolečini še vedno Božji dar, ki ga lahko živi. Vsak posameznik lahko odkrije, da sme še vedno žalovati in da je to čisto normalno. Postopoma se osvobodi tega, da bi videl samo smrt ljubljene osebe in njeno odsotnost, kajti nauči se živeti na drugačen način z njo tam, kjer je. Postopoma se zmore veseliti svojega življenja, čeprav občasno še čuti neizmerno bolečino in žalost. Izkustveno namreč ve, tudi ob pomoči drugih žalujočih in njihovih življenjskih pripovedi, da žalost in obupna osamljenost ter praznina nikoli nimata zadnje besede. (p. Ivan Platovnjak DJ)