Žalujoči večkrat išče varno okolje, spoštljivo in čuteče poslušanje, prostor za svojo zgodbo bolečine in ljubezni, ki jo je doživel ob umrli ljubljeni osebi. Prav to želi omogočiti ta program, ki traja tri mesece in obsega šest srečanj po dve uri od 17.00 do 19.00. Temelji na izkušnjah terapevta Patricka O’Malleya in njegovi knjigi Getting Grief Right. Skozi program lahko žalujoči najdejo zgodbo ljubezni v žalosti ob izgubi svoje ljubljene osebe ter odkrijejo njeno pomembnost in dragocenost.

Vanj se lahko vključi vsak žalujoči, ko je minilo vsaj šest mesecev od izgube. Pred tem so možni osebni pogovori. Prijavljeni se zavežejo k rednemu obiskovanju srečanj, predpripravi na srečanja po prejetih navodilih ter k spoštovanju pravil skupine.

Program vodi p. Ivan Platovnjak DJ, ki je na voljo tudi za podrobnejše informacije po mejlu ivan.platovnjak@rkc.si ali telefonu 051 613 373.

V času vašega žalovanja je v veliko pomoč, če zmorete na iskren način izraziti, napisati in povedati, kaj se je zgodilo z vami in njim/njo, ki ste ga/jo izgubili. Zgodba ljubezni v žalosti izgube ljubljene osebe razkriva lepoto, bolečino in prepletenost vaših čustev in misli. Obsega tri poglavja. Prvo poglavje se nanaša na zgodbo o navezanosti na njega/njo, ki ste ga/jo izgubili. Drugo poglavje odkriva okoliščine smrti, njene posledice, kot je pogreb, obiski v tistem času in ostali rituali, ki jih imamo ljudje ob smrti ljudi. Tretje poglavje je opis življenja po izgubi − življenja, ki se odvija. To tretje poglavje se bo nadaljevalo do konca vašega življenja. Zato je priporočljivo, da pišete svoj dnevnik, vaše tretje poglavje. Žalovanje je za vsakega drugačno − a vendar je čisto vsaka zgodba vredna, da je izrečena in slišana.

Nikdar ne bo dovolj poudarjeno, da izguba ni izkušnja, ki jo je treba predelati, temveč da je to zgodba o odnosu, ki se je s smrtjo spremenil. Ta zgodba naj bi postala del večje zgodbe vašega preostalega življenja.

Namen navodil za delo

Avtor navodil Patrick O’Malley (Getting Grief Right) je zaradi svojih dolgoletnih izkušenj z žalovanjem ljudi, ki jih je srečal tudi kot terapevt, prepričan, da bo vsakdo, ki bo »delal« po teh navodilih, pridobil naslednje:

1) spodbude za razmišljanje o vidikih svoje zgodbe o izgubi, ki jih prej ni imel,

2) pomoč pri iskanju spominov za svojo zgodbo, ki mu bodo v pomoč pri razumevanju svojega odnosa do tistega, ki ga je izgubil, in tako tudi naravo svojega žalovanja,

3) navdihe za nova vprašanja, ki bodo spodbudila nadaljnji razmislek o pripovedi o svoji izgubi,

4) pomoč pri organiziranju svoje zgodbe iz številnih delov v bolj povezano celoto,

5) pomoč h globljemu razumevanju, da se njegova zgodba žalovanja nadaljuje in bo vedno na nek način navzoča.

Navodila za delo v skupini v tem programu ne želijo dajati točno določenih navodil za žalovanje. Ne odgovarjajo na vprašanje, kaj je pravilno žalovanje in kaj ne. Ni namreč pravilnega ali napačnega odgovora.

Potek srečanj

Program za žalujoče je odprt za vse, ki trpijo zaradi kakršne koli izgube ljubljene osebe (žene ali moža, hčerke ali sina, mame ali očeta, sestre ali brata itd.). S to odprtostjo je poudarjena resničnost univerzalnosti izgube in številnih njenih oblik. Zgodbe o žalovanju bodo povezale skupino na neki globlji ravni. Pomembno je le to, da se člani programa zavežejo k deljenju in poslušanju z odprtim srcem in duhom.

Avtorjeve izkušnje kažejo, da bi moral vsak, ki je izgubil ljubljeno osebo, počakati vsaj okrog šest mesecev, preden se pridruži programu za žalujoče. Pred tem je zelo verjetno, da bo njegova izkušnja preveč prekrita z raznovrstnimi čustvi in mislimi ter bo zato težje ubesedil celotno zgodbo o svoji izgubi. Tudi je manj možnosti, da bo že imel dovolj moči, da bi lahko sprejemal zgodbe drugih, kar pa je za dobro sodelovanje v programu nujno potrebno.

Pomembno je, da je velikost skupine programa omejena. Zato je v skupini največ pet članov, tako da ima na srečanju vsakdo dovolj časa za podelitev svojih izkušenj in doživljanj.

Srečanja trajajo največ dve uri in se vedno končajo pravočasno. Daljša srečanja, zlasti ko člani govorijo o tako osebnih in večkrat čustvenih stvareh, povečujejo tveganje utrujenosti vseh navzočih.

Kraj srečanja je miren in zaseben. Tisti, ki se srečajo, sedijo okoli mize, kjer člani zlahka vzpostavijo stik z očmi, kar ustvarja okolje varnosti in odprtosti.

Časovni okvir in struktura sta nujna. Brez spoštovanja teh določil se člani skupine enostavno izgubijo ali postanejo preobremenjeni, kar povzroči, da niso več sposobni zagotavljati podpore drug drugemu.

Pravila za delovanje skupine v trimesečnem programu za žalujoče

Vsak človek hrepeni po tem, da bi tudi drugi priznali in potrdili zlasti boleče dele njegovega bitja, življenja. Prav zato mu lahko celostno poslušanje drugih pomaga razložiti zgodbo na načine, ki jih morda sam ne bo zmogel.

To dejanje medsebojnega zaupanja in delitve je samo po sebi velika nagrada za vsakega, ki je tega deležen. Malo človeških interakcij je tako dragocenih kot tovrstna intimnost. To ne pomeni, da bo delitev vaše zgodbe žalosti z drugim/i enostavna. Potrebno je veliko poguma, da boste lahko delili svojo zgodbo z drugim/i. Toda ne prikrajšajte sebe in drugih za bogastvo te izkušnje. Kako deliti svojo zgodbo in kako sprejemati zgodbo drugih, se je seveda potrebno naučiti.

Knjiga Getting Grief Right opiše in okrepi vašo notranjo željo, da bi skozi zgodbo dali smisel svojemu življenju tudi zdaj, po izgubi ljubljene osebe. Nekatera vprašanja in vaje bodo bolj ustrezale enim kot drugim. Nekatera bodo lahko vplivala na vas na načine, ki jih ne boste pričakovali. Pustite jim, da vas vodijo. Bodite svobodni. Niso tu zato, da bi ustvarila na vas pritisk. Izberite, kar potrebujete, kar res ustreza vam. Vi sami najbolje veste, kaj je dobro za vas. Ni nujno, da člani skupine preberejo knjigo. Dovolj je, da vsak sledi vprašanjem, ki mu želijo pomagati raziskati njegovo izkušnjo žalovanja.

Koristnost srečanj

Različne podporne skupine ponujajo podporo tistim, ki jim je breme skupno. Pomoč temelji na predpostavki, da bodo tisti, ki imajo podobne izkušnje, sposobni razumeti in sočustvovati drug z drugim na načine, ki jih ne morejo drugi, ker takšnih izkušenj nimajo. Podporne skupine so se v zadnjih desetletjih močno razširile tudi zaradi osamljenosti in izoliranosti, ki jo mnogi občutijo v sodobnem svetu, in tudi iz globoke človeške potrebe po povezanosti.

Skupine za žalujoče torej obstajajo, da zapolnijo praznino tistim, ki se počutijo v svojem žalovanju sami in osamljeni. Za našo kulturo je precej značilno, da prijatelji in družina žalujočega relativno hitro prenehajo podpirati osebo, ki žaluje v tem njenem procesu. Tako mnogi žalujoči nimajo kakršne koli podpore v svoji skupnosti, da bi lažje preboleli izgubo ljubljene osebe. Posebej v takih primerih je lahko skupina za žalujoče dragocen nadomestek oziroma pomoč.

Skupinski dogovor

Za katero koli podporno skupino je nujno potrebna čustvena varnost. Vsak njen član mora biti prepričan, da ga ne bo nihče sodil ali kritiziral in da bo vse, zaupano v delitvi, ostalo med člani skupine.

Odnosi med člani skupine se bodo razvijali. Glede na medsebojno poznavanje članov skupine, lahko pridejo v času medsebojnega zbliževanja obdobja nelagodja in napetosti. To je povsem normalno in potrebno, saj člani razvijajo medsebojno zaupanje. Če se upoštevajo pravila delitve in struktura srečanja, se medsebojni odnos hitro razvije.

Člani skupine v programu se morajo soglašati z naslednjim in to na prvem srečanju podpisati:

1. _______________________________, se zavezujem, da se bom udeležil/a vseh srečanj.

2. Spoštoval/a bom časovni okvir in si ne bom vzel/a več časa za delitev, kot ga določi voditelj.

3. Zavedam se, da so vse zgodbe članov o izgubi ljubljene osebe edinstvene in jih moram kot take spoštovati. Misli in občutki, ki jih člani skupine delijo, niso niti pravilne niti napačne.

5. Spoštoval/a bom prošnjo vsakega člana skupine, da bi kdaj česa tudi ne delil.

6. Svojo zgodbo bom delil/a čim bolj iskreno, toda do mere, ki mi ustreza. Zavedam se, da se v skupini postopoma razvija zaupanje.

7. Trudil/a se bom, da bo moje srce čim bolj odprto za poslušanje zgodb drugih. Preprosto bom vse sprejemal/a, ne da bi se spraševal/a. Ne bom dajal/a nasvetov.

8. Spoštoval/a bom zasebnost in zaupnost, ker je to ključno za ustvarjanje čustvene varnosti. Nič, o čemer se bo na srečanjih govorilo, ne bom govoril/a drugim. Vse, kar slišim tukaj, tukaj tudi ostane. To je osnovno pravilo zaupanja in skupina lahko dobro deluje samo, če je v njej zaupanje, da se vsakdo počuti varnega.

p. Ivan Platovnjak DJ